Po razpadu avstro-ogrske monarhije je bila ustanovljena slovenska univerza in z njo se je odprlo tudi vprašanje knjižnice. Nalogo je, ne brez zapletov, prevzel arhitekt Jožef Plečnik. Stavbo je odel v enotno ogrinjalo iz živordeče vrhniške opeke in kamna. Uporabil je kose temeljev nekdanje Auerspergove palače, jih pomešal s kamni iz podpeškega kamnoloma ter v fasado vstavil tudi nekaj betonskih nadomestkov. Sestavljanje opeke in kamna je pojasnil z načinom gradnje kraških hiš. Kar je Plečnik ustvaril s preddverjem čitalnice, velja za vrhunsko sposobnost podoživljanja antičnega duha. Pot do knjig si je Plečnik zamislil izrazito simbolično – kot prehod od teme neznanja k luči omike. Plečnikova knjižnica sodi med največje arhitekturne mojstrovine dvajsetega stoletja. Izhaja iz izročila antike in se hkrati oplaja pri domači tradiciji, ki jo dviguje na občečloveško humanistično raven. Njena izpoved je mnogoplastna in bo tudi prihodnjim rodovom vir občudovanja in navdiha.